Ljubezen je tistikrat žametno vzvalovila skozme.
Natančno se spomnim. Varnosti.
Zdaj pa mi je ostalo hrepenenje in vzgib se mi zatakne v grlu. Rada bi se izkašljala, pa se ne morem.
Vse mi je spolzelo med prsti, in v besu sem otresla z roko, kot zakrknjen starec, ki ni nikoli poznal ljubezni. Nikoli več ne bova štrlela v dvoje.
Ostale so mi zlizane besede, ostala mi je utrujenost, ostala mi je utrujenost čakanja, ostali so mi prebliski popolne brezbrižnosti, ki se vsrkavajo v vse daljše segmente strahu. Si me danes dokončno pozabil? Te je danes končno nekdo drug poljubil za dobro jutro?
Danes sem skoraj zgorela, ko sem mislila na tebe. Vnela sem se od znotraj, ko sem mislila na tvojo kožo, malo tudi na tvoj glas, na to kako ješ krekerje in kako se odzibaš stran od mene. Veliko solz je bilo potrebnih, da sem se pogasila, preden je kdo opazil.
Izžgana sem odznotraj in zdaj že tudi malo navzven.
-Vse kar rečem in naredim je v afektu. Sploh ne vem, če sem kdaj ven iz afekta. Dolgočasno bi bilo.
- Mogoče bi morala bit umetnica. Če bi mela nastop, bi te mogoče prišel gledat.
Mogoče bi mi pomahal z okna, mogoče bi me čakal na mostu.
Mogoče bi me še kdaj želel poljubiti.
Ampak tistikrat je bilo zares. Varnost.
Varnost udobja, v katerega si se ti potuhnil nazaj. Jebi se.
Ni komentarjev:
Objavite komentar