Slončica

Nekoč je živela slončica

Vesela brezskrbna nasmejana

















Ampak slončice ni imel nihče rad
In velikokrat je bila zelo osamljena

Takrat je lahko po cele dneve jokala in šmrkala iz rilca


Nekega dne se ji je zazdelo, da je potočila svojo zadnjo slonjo solzo
Vendar se ni prav nič bolje počutila!

To ji ni šlo v račun.
-Nekam grem!, se je odločila.
-Kam pa grem?
-Tega pa še sama ne vem, je skomignila z rameni. 
Pa je šla.

Dolgo je hodila. Brez omembe vrednih dogodivščin. 

Dolgo dolgo pot. Slonja stopala so bila že čisto ožuljena in okrvavljena.
Niti enkrat se ni obrnila. Slončice namreč nihče ni imel rad, kdo bi vendar šel za njo?

Naenkrat je obstala pred ogromnim vhodom v votlino. Malce prestrašeno je z rilcem pokukala noter.
Ničesar se ni videlo.

-Noter ne bi šla, nazaj pa tudi ne morem, je razmišljala slončica.
Več dni je posedala pred vhodom v votlino. 
-Pa če je tunel? Morda me na drugi strani čakajo lepe stvari! se je razveselila.
Po tem preblisku je pogumno zakorakala notri.
-No, pa grem!! Grem!

Obdala jo je tema. Po začetnem neugodju so se ji oči privadile na temo in začela je razlikovati obrise sten.

Žal se je izkazalo, da je bila votlina vendarle le votlina in ne tunel. Slončica nikoli ni našla poti nazaj. V temi zavoj tu, zavoj tam, stene pa so bržkone kmalu vse iste - in ni minilo veliko časa, preden se je slončica vse več pogovarjala sama s seboj. Izkazalo se je, da si v temi še bolj osamljen.
-Ko bi vsaj imela komu potožiti.
Pozabila je, da je tudi prej nihče ni imel rad.