Vedeževalka

K vedeževalki sem šla

Nič dobrega mi ni povedala

Ne prihajaš nazaj

Analizirala sem z njo

In analiziram dnevno sama s sabo

Analizirala bi s tabo, če bi mi pustil

Še v sanjah ne pustiš

Še v sanjah me podiš, ker moraš na pot

V Švici so stvari, ki jih ne moreš pustiti za sabo

Razna oblačila kavči bivše punce

Kiklop si res

V srcu

Samo na eno oko vidiš

Oko, ki gleda v preteklost

Jaz pa sem te prehitro silila obrnit oko

K meni

V mojo prihodnost

Vse ti bom napisala tukaj

Ker ti drugam ne smem

Napisala bi ti na nagrobnik

Dolge dneve bi ždela na tvojem grobu

Jokala za vsem, kar bi lahko bilo

Pravzaprav je isto

Ker si zame umrl

Ubil si se z lastnimi besedami

Z lastnimi besedami si se zaklal pred mano in v pismih

Ko se jaz se nisem bila pripravljena posloviti od življenja s tabo

Od plaže z valovi

Od otrok in kužkov si se igrajo v najinem vrtu

Od glasbe, na katero objeta pleševa

Od sprehodov rož večerij in poljubov

Spiram kri s sebe

Ki je brizgala iz tvojih ran

Vsak dan jih spiram

In na moji koži, ki diši po tebi, se odpirajo nove rane in nato še sama zasajam majhna rezila vanje

Tako da naskrivaj

Niso več tvoje

Ampak

Moje lastne

Ki jih pripišem tebi

Ker ne vem kdo si

In kdo si bil

Če je vse bila moja domišljija

Če sem si res umislila vse ure med nama

Ure čakanja

Ure razmišljanja

Ure, ki sem ti jih podarila

Ki ti jih podarjam vnaprej

Zdi se kot, da so leta minila

Pa vendar bi lahko ure preštela

Ampak že leta te čakam

Neznosno je postalo

Da še vedno ne veš

Kako bi te lahko ovila s svojo ljubeznijo


Včasih v prazno ponovim

Ljubim te ljubim te ljubim te

Pa ni odgovora

Le votla tišina

In rečem,

Zaboga, ljubim te

Odmevi znotraj mene te ne dosežejo

Znotraj tebe nikoli nisem dovolj zadonela

v mojem avtopilotu si

s sodo bikarbono te ne sperem več z drobovja

Podiš se mi skozi sanje, in ne več sanjarije
In prav je tako

Pomeni, da odhajam od tebe

Da se tudi tam od tebe poslavljam

Z nerodnimi poljubi, bivšimi ženami, nekdanjimi cimri, nerodnimi nastopi in kužki, ki jih ne znam sprehajat.
Dan imam uničen, ne vem kateri zapovrstjo že.
Najprej sem štela ure, sedaj nehala že dneve.
Postopoma se tvoje obličje zliva z vsakim sivolasim moškim srednjih let.
Ko zaprem oči, ne slišim več tvojega glasu.

Ampak kljub vsemu si tajski kari, si morje in si roke


Skoraj sem odšla
Stojim pred vrati, ki si mi jih zaloputnil v srce

fak

Past one o’clock. You must have gone to bed.
The Milky Way streams silver through the night.
I’m in no hurry; with lightning telegrams
I have no cause to wake or trouble you.
And, as they say, the incident is closed.
Love’s boat has smashed against the daily grind.
Now you and I are quits. Why bother then
To balance mutual sorrows, pains, and hurts.
Behold what quiet settles on the world.
Night wraps the sky in tribute from the stars.
In hours like these, one rises to address
The ages, history, and all creation.

-Vladimir Mayakovsky, 1930