A veš tisti goljufivi pesniki, ki pišejo poezijo o srečni ljubezni

lažnive stihe o srečnih sprehodih objetih zaljubljencev pod soncem, katerih edini problem so njihove potne roke, ki se zaljubljeno stikajo
o poljubih ujetih v dežju

čeprav a veš da sva bila tudi midva  te pesmi
samo midva sva jih brala
in potem dolgo samo še jaz

sem prekladala stare zapiske

jih s solzami pokapala
solza tu solza tam in kmalu so rože pognale
divje in jezne
jaz sem jih besno nabirala, segla sem vase in jih umikala iz sebe
pošiljala tebi
na napačen naslov
vedno so se vrnile na mojega


ko sem nehala jokati so tudi rože uvele
listov nisem nikoli stran vrgla
nisem imela srca
zdaj pa nimam prostora za nove liste
korenine so mi ovile noge
težko je kam
rahljam in rahljam razbrisane besede


zdaj ti pišeš pesmi z drugo žensko
čeprav sem jaz bila druga ženska

Ne vem kje bi se začela opravičevati.

Morda bi začela na vrhu visoke gore h kateri vznožju sem spolzela po blatnih grčah.

Proti soncu gledam skoz žarke v privid drugih ljudi vrh gore. Tako lepi so in tako lepo jim je. 

Morda me je pa le sonce zaslepilo in ne vidim drugih utapljajočih se v blatu poleg mene. Morda se je kdo oklenil moje grče in se ga odrinila stran, ker ne vem zares, kaj pomeni dotik in klic na pomoč.