la seguridad y tu mamá también

Ljubezen je tistikrat žametno vzvalovila skozme.
Natančno se spomnim. Varnosti. 

Zdaj pa mi je ostalo hrepenenje in vzgib se mi zatakne v grlu. Rada bi se izkašljala, pa se ne morem.
Vse mi je spolzelo med prsti, in v besu sem otresla z roko, kot zakrknjen starec, ki ni nikoli poznal ljubezni. Nikoli več ne bova štrlela  v dvoje. 
Ostale so mi zlizane besede, ostala mi je utrujenost, ostala mi je utrujenost čakanja, ostali so mi prebliski  popolne brezbrižnosti, ki se vsrkavajo v vse daljše segmente strahu. Si me danes dokončno pozabil? Te je danes končno nekdo drug poljubil za dobro jutro?

Danes sem skoraj zgorela, ko sem mislila na tebe. Vnela sem se od znotraj, ko sem mislila na tvojo kožo, malo tudi na tvoj glas, na to kako ješ krekerje in kako se odzibaš stran od mene. Veliko solz je bilo potrebnih, da sem se pogasila, preden je kdo opazil.
Izžgana sem odznotraj in zdaj že tudi malo navzven.

-Vse kar rečem in naredim je v afektu. Sploh ne vem, če sem kdaj ven iz afekta. Dolgočasno bi bilo.
- Mogoče bi morala bit umetnica. Če bi mela nastop, bi te mogoče prišel gledat.

Mogoče bi mi pomahal z okna, mogoče bi me čakal na mostu.
Mogoče bi me še kdaj želel poljubiti.

Ampak tistikrat je bilo zares. Varnost. 

Varnost udobja, v katerega si se ti potuhnil nazaj. Jebi se.

Tekkon Kinkreet

Paper money is bigger than metal money. Nine comes after eight. And spring comes after winter, right, Black?
Black, when the sky turns black, why do I feel so blue?
鉄のお金より紙のお金のほうが偉くてェ。8の次が9でェ。冬の次が春なんだもんっ。だよな，クロ。シロ正しいよな。クロ、空の色が黒くなってくるとさ、なんだかシロが悲しい気持ちになるの。どうして？

What is it about the fire, so calm and peaceful, but inside all power and destruction? It’s hiding something, just like people do.
Sometimes, you have to get close to find out what’s inside. Sometimes, you need to get burned to see the truth.
火ってのは妙なもんだぁ。 あんなに静かで穏やかなくせに… 中には力と破壊ばかり潜んどる。 何かを隠してるんだなぁ。 人間と一緒だ！ 近づいてみなきゃ中には何があるかわからんこともある。時には痛い目にあわないと、真実が見えんこともある。

Po dolgem času sem se spet lotila gledanja mojega najljubšega animeja, katerega se lotevam že nekaj časa (in vedno poskušam komu vsiliti gledanje, pa se mi nihče ne pusti).
Saj razumem, še za Totora človek ni vedno razpoložen (malo je ljudi, ki se za razvedrilo lotijo animejev ali bollywooda), kaj šele za Tekkon Kinkreet, dokaj temačen in počasen anime in vendar na svoj način zelo nežen in ganljiv.
Tekkon Kinkreet je izšel leta 2006 pri Studiu 4°C, katerega dela me z izjemo Tekkon Kinkreeta niso nikoli pretirano pritegnila, vendar je TK zagotovo njihova največja in najlepša mojstrovina. So zelo zvesti originalu, mangi v 3 delih avtorja Taija Matsumota.
Tekkon Kinkreet je pravzaprav anagram japonskih besed 鉄筋コンクリート, "tekkin konkuri-to", ki pravzaprav dobesedno prevedeno pomenita beton, podprt z železnimi palicami. 
Zgodba se odvija v izmišljenem "Mestu zakladov", Takaramachiju na Japonskem. Čisto nahitro brez bistvenih spoilerjev: glavna junaka sta brezdomni siroti, brata Kuro(Black) in Shiro(White), ki sta nesporno najboljši par bratov na platnu - ever. Svoje mesto branita pred brezsrčnimi yakuzami, pred pravi izziv pa sta postavljena, ki v mesto pride tuji podjetnik, ki želi mesto spremeniti v zabaviščni park. Kuro mora rešiti mesto, Shiro pa ga mora rešiti pred njim samim.

Film je pravi vizualni spektakel, kalejdoskop tako barv, oblik kot tudi akcije. Animacija je naravnost osupljiva- prehajanje z enega stila na drugega te vsakič nežno zaziblje s sabo v svoj domišljijski svet. Matsumotovo risanje estetsko morda ni tipično za to, kar povprečen gledalec pozna pod pojmom "anime", na prvi pogled se zdi morda celo naivno in neproporcionalno, vendar kmalu ugotovimo, da je pravzaprav ta izredno specifična risba ključni element, ki tako dobro združi risbo z zgodbo.

Anime obravnava več tematik -v prvem planu je ljubezen med bratoma, nato doživljanje yakuze Kimure in očetovska čustva, dotakne pa se tudi občutkov nostalgije nad modernizacijo in globalizacijo prek šefa yakuz Podgane in seveda obeh dečkov. Mesta, ki se spreminjajo, mi pa lahko le opazujemo njihov razvoj in žalostno obujamo spomine nad tem, kar je bilo, in ne bo nikoli več.

Ves čas spremljamo kako se brata vzajemno dopolnjujeta: Kuro varuje Shira pred nevarnostjo, Shiro pa Kura razbremenjuje negativnosti.
 Don't say that. Talking bad about people makes your heart dry up. Anyway, it's none of our business. Be happy, be happy.
駄目だ、クロ。悪口とか言ってっとね、心のここんとこカサカサになんだもん。俺たちには関係ないよね。安心、安心。。。
Kura situacija zaskrbi šele ko tudi Shiro začuti nelagodje. 

Ko Shirota odvzamejo Kurotu v policijsko varstvo, Shiro razloži policistu njun odnos.
White is missing lots of screws. I need screws for my heart. God made me broken.
Black, too. He’s broken. He’s missing screws too — for his heart. But I got all the screws Black needs. I got every one. I got every one. 
「シロいっぱいネジないの。」
「ネジって？」「心のネジ。失敗してんの、神様、いっぱい。それでクロね、クロもね。いっぱいネジ無いの。心のネジ」「クロも失敗しちゃったんか？神さま。」「そっ！！でもクロの無い所のネジシロが持ってた。シロが全部持ってた。

Film zelo neposredno upodablja daoistični princip yina in yanga- tako sta otroka prispodoba za 2 pola, 2 principa, ki drug brez drugega ne moreta obstajati zaradi neravnovesja. Šele skupaj lahko najdeta ravnovesje. Na moj najslabši dan si mislim, da je tud zame nekje moj Shiro, dokler si ne morem znotraj sebe vzpostavit ravnovesja obeh.
Skratka, prekompleksen anime, da bi se dalo nahitro nekaj povedat o njemu, brez, da se pove še cela zgodba. Bolje bolj zadržan in molčeč zapis, pa zato toliko intenzivnejše gledanje.


Ne znam ubesedit čustev, ki jih mam ob tem animeju. Najlepši je <3

Dilemma

I find this funny although I can't remember the last time I was in a dilemma.

I either react too quickly or someone else makes the decision for me.

I strongly dislike it.

I wish I could have some dilemmanade.

Slončica

Nekoč je živela slončica

Vesela brezskrbna nasmejana

















Ampak slončice ni imel nihče rad
In velikokrat je bila zelo osamljena

Takrat je lahko po cele dneve jokala in šmrkala iz rilca


Nekega dne se ji je zazdelo, da je potočila svojo zadnjo slonjo solzo
Vendar se ni prav nič bolje počutila!

To ji ni šlo v račun.
-Nekam grem!, se je odločila.
-Kam pa grem?
-Tega pa še sama ne vem, je skomignila z rameni. 
Pa je šla.

Dolgo je hodila. Brez omembe vrednih dogodivščin. 

Dolgo dolgo pot. Slonja stopala so bila že čisto ožuljena in okrvavljena.
Niti enkrat se ni obrnila. Slončice namreč nihče ni imel rad, kdo bi vendar šel za njo?

Naenkrat je obstala pred ogromnim vhodom v votlino. Malce prestrašeno je z rilcem pokukala noter.
Ničesar se ni videlo.

-Noter ne bi šla, nazaj pa tudi ne morem, je razmišljala slončica.
Več dni je posedala pred vhodom v votlino. 
-Pa če je tunel? Morda me na drugi strani čakajo lepe stvari! se je razveselila.
Po tem preblisku je pogumno zakorakala notri.
-No, pa grem!! Grem!

Obdala jo je tema. Po začetnem neugodju so se ji oči privadile na temo in začela je razlikovati obrise sten.

Žal se je izkazalo, da je bila votlina vendarle le votlina in ne tunel. Slončica nikoli ni našla poti nazaj. V temi zavoj tu, zavoj tam, stene pa so bržkone kmalu vse iste - in ni minilo veliko časa, preden se je slončica vse več pogovarjala sama s seboj. Izkazalo se je, da si v temi še bolj osamljen.
-Ko bi vsaj imela komu potožiti.
Pozabila je, da je tudi prej nihče ni imel rad.

Absence makes the heart grow fonder

Po jutru se dan pozna, pa sva raje spala
Ko sem imela dovolj, sem prijela telefon v roke

Obrnil se je k meni priprtih oči
-mava kej za jest?
-nimam nč. Grem v trgovino?
- ne, itak bom šel. mam filing, da bo dons en gnil dan, pa še neki mam za narest. Ti tud kej nared.

Zanalašč ne bom

Spila sva kavo v tišini. Zvečer lahko vsaj gledaš filme, zjutraj se pa res nisva mela nič za pogovarjat. Bila sem vznemirjena kot vedno, ko gredo stvari h koncu, on pa samo zaspan in nejevoljen ker je moral še odkolesarit. Ustrašila sm se, da bo morda iz lenobe kar ostal. Pa čeprav bi bila vesela tega, sem bila izmozgana.Zaželela sem si, da bi se strahopetno izmuznil sredi noči, mi ne odgovarjal na klice, vsaj sovražila bi ga lahko. Tako je bil pa čisto spodoben. 

Dež je padal že 5. dan zapored. Ljudem sta se utrujenost in naveličanost poznala na grdih obrazih
Čeprav ne vem več, če je res deževalo. Mogoče je bilo samo vroče.
Tako sva bila tudi midva tisti dan utrujena. Njemu ni bilo vredno načenjati novih žalostnih stvari, meni pa ne zaključevati.
Ampak seveda ni blo po moje.

Nikol ni pomoje.

Samo, včasih je bolj vseeno, včasih pa manj.

BIOGRAFIJA NEKEGA ČLOVEKA

Zdej sem tko postala ful dobre volje za ene 5 minut in sem se kr tko smejala

Tja v en dan

Dokler mi ni zamorilo in sem se zavedla da nimam za kej bit srečna

No ok

Just another day

ČAS IN KITAJSKA

melisin čaj s palminim sladkorjem ma okus po šnopcu  in moj lajf ma okus po dreku

Šele ko sem zbolela sem se zavedla, kako osamljena sem. Samo sem se morda počutila že vrsto let, ampak tokrat me je prvič zares zabolelo. Roka je bila tako težka, ko sem odložila telefon.

Spet ne bo nič. 

Bil je navaden prehlad in navadna jesen, zato se nisem mogla domisliti, kaj je letos tako drugače. Zakaj ravno letošnja jesen in vsi njeni pogovori zvenijo kot Rumijeva poezija. Zakaj mi nenadoma ni bilo za nič več mar. Vse bi lahko zapustila, in ko sem ugotovila, da od ničesar nimam odkorakati, me je vse le še bolj bolelo. Zbujala sem se prestrašena in polna nelagodja. Kaj novega mi lahko prinese dan in kaj lahko potegnem iz zaprašene omare nesrečnih spominov, v katero sem jih tako pridno pospravljala. V katero sem se zapirala preteklih nekaj mesecev in potem na plano prinašala najdene predmete vsem na ogled: poglej, poglej, kaj vse je narobe! Nenadoma ni bilo več nič narobe, vendar nič ni bilo prav. Poskušala sem ne razmišljati o preteklosti, vendar če  srce ne vidi prihodnosti, je sedanjost postala le pobiranje sadik napak nekdanjih dni.

Celo mesto je postalo on, vsi ljudje so postali on in on je postal vse kar je narobe z mano. Uplašila sem ga, pa vendar je bilo preveč preprosto.  Jaz pa nikjer nisem bila več varna. Niti pred svojo prvo mislijo, ki se je nisem mogla otresti in ki se je bliskovito spreminjala, kot da nima nič drugega za početi. Včasih žalostna, včasih polna upanja včasih besna, včasih ji je bilo še zase vseeno. Izvajala se je, zanalašč, samo, da je bila prisotna. Nemočno sem se ozirala okoli, brezsramno strmela v obraze, ki so bili vsi nenadoma isti, zapirala oči - v trenutku so se mi prikazali spomini - odpirajoč oči zmajevala z glavo, se zatekala v tuje objeme, se prepirala njegove prepire z drugimi ljudmi. Žalovala. Pozabila.

Vendar je celo mesto prežemal njegov spomin. Klopica v parku je dišala po poljubih. Pivo je imelo okus po njemu. Nobena ramena niso bila več dovolj široka. Pogovori so bli obremenjeni z izogibanjem temi. Postala sem tisti zadnji pogovor na balkonu, nepovezan in žalosten. Postala sem naključno srečanje, ki se ustraši lastne sence. V enih stanovanjih je prej noč. V enih mislih se nikoli ne zdani.

Pa še internet je bil počasen. 

Picture property of f.ckinfine. www.fuckinfine.net