Ko sem imela dovolj, sem prijela telefon v roke
Obrnil se je k meni priprtih oči
-mava kej za jest?
-nimam nč. Grem v trgovino?
- ne, itak bom šel. mam filing, da bo dons en gnil dan, pa še neki mam za narest. Ti tud kej nared.
Zanalašč ne bom
Spila sva kavo v tišini. Zvečer lahko vsaj gledaš filme, zjutraj se pa res nisva mela nič za pogovarjat. Bila sem vznemirjena kot vedno, ko gredo stvari h koncu, on pa samo zaspan in nejevoljen ker je moral še odkolesarit. Ustrašila sm se, da bo morda iz lenobe kar ostal. Pa čeprav bi bila vesela tega, sem bila izmozgana.Zaželela sem si, da bi se strahopetno izmuznil sredi noči, mi ne odgovarjal na klice, vsaj sovražila bi ga lahko. Tako je bil pa čisto spodoben.
Dež je padal že 5. dan zapored. Ljudem sta se utrujenost in naveličanost poznala na grdih obrazih
Čeprav ne vem več, če je res deževalo. Mogoče je bilo samo vroče.
Tako sva bila tudi midva tisti dan utrujena. Njemu ni bilo vredno načenjati novih žalostnih stvari, meni pa ne zaključevati.
Ampak seveda ni blo po moje.
Nikol ni pomoje.
Samo, včasih je bolj vseeno, včasih pa manj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar