Rega kvak

Tvoje pismo

Tvoje besede izpisane na steno

Vsak dan druge

Nove čez stare

Ker se na steni ne da obračati listov

Gnusijo se mi žabe in sluzasti lažnivi princi

Tvoje besede izpisane na strop

Zvrti se mi preden jih do konca preberem

Oči se navlažijo in kremžim se v krču trpke bolečine

Ko okusim spomin kot da sploh spomin ni

Kot da si še vedno moj

Ponosni lev

In ne lažnivi žabji princ, ki ga je dežna kaplja z lotusovega lista pahnila nazaj v ribnik

Brez poljuba

Samo enkrat je prvič

Ko sva si prvič rekla "ljubim te" je svet obstal

Jaz sem obstala

V tistem trenutku se je vse spremenilo v pepel in znova pognalo silovito med najinimi prepletenimi nogami

V mojemu trebuhu je vzklil otrok, zrasla je hiša in okoli nje vrt in drevesa in psi

In za nekaj trenutkov naju je ljubezen zavila v toplo mehko vato znotraj teme in verjela sem

Ljubi me

Kmalu pa so drugi pripraskali skozi najino vato

Tudi jaz sem jim pustila, preutrujena bežanja, preutrujena sem mu

Pustila

Da on poskrbi za najino vato

Ki se je od solz raztrgala 

Morda kar sama od sebe

Morda bom čez čas razumela zakaj sva ji pustila prepojiti se 

Bila je tako krhka 

In vate se ne da zakrpati z besedami

Novo bi rabila

Ampak ne moreš si dvakrat reči prvič

Ljubim te