Nenadoma, neskončna tišina.
Koprneča tišina.
Praznikav vonj kave.
Napol odgrnjene zavese.
Modrice od nekoč skupaj zvezanih teles.
Plesnivi spomini razmazani po neopranih rjuhah. Spomine se je v tisti sobi vohalo kot star perverznež vonja hlačke mladih gospodičen.
Vsak vdih me je napolnil z vodo. Zajemala sem polna pljuča jeze in se dušila.
Nenadoma, silovit pok.
Atmosfero je predrl.
Morala se se spljuvat, zadihana, vse je letelo nizko, pod pasom. Brizgalo je vroče kot v peklu, dokler nisem omahnila nazaj, korak pred kričavo senco prepada, ki je vabila vase. Vame se je zaganjalo neskončno ptic vseh barv in nestrpno plahutajočih kril, gledala bi jih, pa me je bilo strah, da mi ne izkljujejo oči.
Vkljenjena v krivdo in v poželenje, izstradana od različnih gospodarjev, sem polizala verige.
Zato je bilo tudi finovino trpkega okusa, še en pljunek v blagozvočje mojega razočaranja.
