ČAS IN KITAJSKA

melisin čaj s palminim sladkorjem ma okus po šnopcu  in moj lajf ma okus po dreku

Šele ko sem zbolela sem se zavedla, kako osamljena sem. Samo sem se morda počutila že vrsto let, ampak tokrat me je prvič zares zabolelo. Roka je bila tako težka, ko sem odložila telefon.

Spet ne bo nič. 

Bil je navaden prehlad in navadna jesen, zato se nisem mogla domisliti, kaj je letos tako drugače. Zakaj ravno letošnja jesen in vsi njeni pogovori zvenijo kot Rumijeva poezija. Zakaj mi nenadoma ni bilo za nič več mar. Vse bi lahko zapustila, in ko sem ugotovila, da od ničesar nimam odkorakati, me je vse le še bolj bolelo. Zbujala sem se prestrašena in polna nelagodja. Kaj novega mi lahko prinese dan in kaj lahko potegnem iz zaprašene omare nesrečnih spominov, v katero sem jih tako pridno pospravljala. V katero sem se zapirala preteklih nekaj mesecev in potem na plano prinašala najdene predmete vsem na ogled: poglej, poglej, kaj vse je narobe! Nenadoma ni bilo več nič narobe, vendar nič ni bilo prav. Poskušala sem ne razmišljati o preteklosti, vendar če  srce ne vidi prihodnosti, je sedanjost postala le pobiranje sadik napak nekdanjih dni.

Celo mesto je postalo on, vsi ljudje so postali on in on je postal vse kar je narobe z mano. Uplašila sem ga, pa vendar je bilo preveč preprosto.  Jaz pa nikjer nisem bila več varna. Niti pred svojo prvo mislijo, ki se je nisem mogla otresti in ki se je bliskovito spreminjala, kot da nima nič drugega za početi. Včasih žalostna, včasih polna upanja včasih besna, včasih ji je bilo še zase vseeno. Izvajala se je, zanalašč, samo, da je bila prisotna. Nemočno sem se ozirala okoli, brezsramno strmela v obraze, ki so bili vsi nenadoma isti, zapirala oči - v trenutku so se mi prikazali spomini - odpirajoč oči zmajevala z glavo, se zatekala v tuje objeme, se prepirala njegove prepire z drugimi ljudmi. Žalovala. Pozabila.

Vendar je celo mesto prežemal njegov spomin. Klopica v parku je dišala po poljubih. Pivo je imelo okus po njemu. Nobena ramena niso bila več dovolj široka. Pogovori so bli obremenjeni z izogibanjem temi. Postala sem tisti zadnji pogovor na balkonu, nepovezan in žalosten. Postala sem naključno srečanje, ki se ustraši lastne sence. V enih stanovanjih je prej noč. V enih mislih se nikoli ne zdani.

Pa še internet je bil počasen. 

Picture property of f.ckinfine. www.fuckinfine.net