Vse ti bom napisala tukaj

Ker ti drugam ne smem

Napisala bi ti na nagrobnik

Dolge dneve bi ždela na tvojem grobu

Jokala za vsem, kar bi lahko bilo

Pravzaprav je isto

Ker si zame umrl

Ubil si se z lastnimi besedami

Z lastnimi besedami si se zaklal pred mano in v pismih

Ko se jaz se nisem bila pripravljena posloviti od življenja s tabo

Od plaže z valovi

Od otrok in kužkov si se igrajo v najinem vrtu

Od glasbe, na katero objeta pleševa

Od sprehodov rož večerij in poljubov

Spiram kri s sebe

Ki je brizgala iz tvojih ran

Vsak dan jih spiram

In na moji koži, ki diši po tebi, se odpirajo nove rane in nato še sama zasajam majhna rezila vanje

Tako da naskrivaj

Niso več tvoje

Ampak

Moje lastne

Ki jih pripišem tebi

Ker ne vem kdo si

In kdo si bil

Če je vse bila moja domišljija

Če sem si res umislila vse ure med nama

Ure čakanja

Ure razmišljanja

Ure, ki sem ti jih podarila

Ki ti jih podarjam vnaprej

Zdi se kot, da so leta minila

Pa vendar bi lahko ure preštela

Ampak že leta te čakam

Neznosno je postalo

Da še vedno ne veš

Kako bi te lahko ovila s svojo ljubeznijo


Včasih v prazno ponovim

Ljubim te ljubim te ljubim te

Pa ni odgovora

Le votla tišina

In rečem,

Zaboga, ljubim te

Odmevi znotraj mene te ne dosežejo

Znotraj tebe nikoli nisem dovolj zadonela