Lit de Procuste

Mantra:

Tudi danes ne krivim nikogar


ker ne smem kriviti nikogar

in ker ne smem kriviti nikogar krivim pravzaprav kar vse

...ker ne smem nikogar

in ni nihče ničesar kriv.


Ulegla se je nazaj v posteljo. Nekajurno samo-motiviranje ni imelo pravzaprav nikakršnega učinka. Ulegla se je torej nazaj in se zazrla v strop. Brezveze je bil, bel. Itak je bilo vse brezveze, strop, glasba, filmi, prijatelji, življenje, it se polulat, kej pojest  -ker je blo itak vse isto, brezveze je ratalo še celo mal podrkat telefon.

In ko se je torej ulegla nazaj, je tako zatopljeno razmišljala o tem, kako brezveze je vse,  ker je bilo to vse, o čemer je sploh še razmišljala, da ni takoj opazila, da tam na mestu njene postelje pravzaprav ni bilo več postelje ampak ogromen bazen (za 2, ker je bila tud postelja za 2) zdrizaste driske, take s koščki neprebavljene hrane, in ta gnus-sluz jo je na vsak način hotela nahitro posrkat vase. 
"Aaaaah ne spet dons no."
Nihče ji ni odgovoril, kot že tolikokrat poprej, celo lastni drugi jaz, ki je ponavadi pravi glasni nebodigatreba, jo je danes zapustil.
"Nagravžna si". Spet je čakala. 
"Mogoče si pa še noseča povrh vsega. Mogoče boš dobila svoje pravo pravcato lastno malo bitje. Da še njega uničiš. Da se poserješ še na njegov lajf."
Sklenila je roke v molitev, da vidi če Bog je. Če Bog je, bo zakrvavela in če Bog je, jo bo danes morda kdo poklical, zato je dala še telefon naglas.
Nikoli je ni nihče poklical.

Ne, to ni res. Enkrat letos se je dobro počutila, in takrat jo je nekdo poklical, in jo spomnil na stvari, zaradi katerih je bila poprej žalostna.

Danes torej ne bo ta dan, saj se ni niti najmanj dobro počutila.