Vsakdo bi se moral en dan usesti in zapisati svoje spomine, je razmišljala.

Vendar to bi bilo narobe. Vsi vendar niso zanimivi, njihova življenja so bila pusta in prazna, predvsem pa jo je zaskrbela neberljivost teh zapisov.

Ob rednem in skrbnem pregledovanju socialnih mrež je namreč ugotovila 2 stvari.
Kot že omenjeno, večina ljudi je dolgočasnih. Najboljše kar se jim lahko zgodi, je da imajo mačka ali psa.

Popravek, najboljše kar se jim lahko zgodi je, da nimajo potrebe po sodelovanju v javni sferi. To je internet, saj večina teh ljudi nikamor zares ne prileze.

Drugič, vsi so prekleto nepismeni. Dobila je glavobol vsakič, ko je pregledovala komentarje. S kakšno ihto in nerazumevanjem se je dandanes vse zapisovalo. In kako brezsramno! Tamle je dekle zapisalo, kako dobro se ga je napila in še vedno trpi za tistim, čemur pravijo poznavalci "maček", in drugje le glej, zapiše fant, da na Kitajskem jedo pse in da bi bilo najboljše kar s celo rumeno raso v lonec pa bi bili vsi problemi rešeni.

Zdaj se je le še redko zmenila za vsebino napisanega. Pisanje jo je pa vedno zabolelo. Prsti so jo zasrbeli. Vendar si ni dovolila. Ni bil še čas, da se razgali.

Pomela si je roke in popokala členke, kot vsi pravi pisci.
Danes je ta dan. Dan, ko zapišem vse pomnjenja vredne spomine.


Panika je čvrsto vdrla v pljuča. Zajela je sapo-

Začela bom nekje, kjer sem bila še bolj čista.


Tako se je rodila zgodba o njenem rojstvu. Na temačno decembrsko jutro, utrujeni in naveličani mami, ki najbržs sploh ni želela drugega otroka, in je tako postala breme, nezaželeno in nepotrebno breme, ki ga je morala sama nositi celo življenje.
V zibelko ji je bila položena bisaga, ki jo je pridno polnila celo življenje. S svojimi problemi, problemi drugih.

Tako je počasi odmirala. Že od tistega prvega decembrskega jutra.