kislina

S Stefani sva šle na izlet s šolo. Na morje. Morda Španijo. Ne vem. Okolica mi je bila tuja, eksotična. Veliko sošolcev je šlo zraven, ne vem, morda smo bili v srednji šoli.

Crknila mi je baterija na telefonu, kot že tolikokrat poprej. Jezila sem se, bilo je veliko prizorov, ki sem jih hotela ujeti na instagramu, pa nisem mogla.
Sposodila sem si telefon od Stefani. Tudi njen telefon dela dobre slike. Rekla sem ji, naj mi jih pošlje.
Medtem ko sem slikala sončni zahod, in ljudi, ki se igrajo v morju, palme in pesek, sem iskala zanimivejše kadre. Ujela sem ga- moškega na drevesu, oblečenega v tigrov kostum, iz katere mu je gledal penis. Slikala sem ga, da bi se kasneje s prijatelji vsi skupaj lahko zgražali in se iz njega norčevali. Odličen pogovor za pijane najstnike, neokrnjen um, vero v ljudi.

Stefani je rekla, da bi si rada šla ogledat lokalni zapor. Baje je poseben, španska gradnja, ona je umetnostna zgodovinarka, pa sem šla z njo.

Zapor je bil prazen, kot da ni paznikov, vstopile sva brez problemov. Res lepa zgradba.
Slikale sva jo, večkrat.

Kot v snu Stefani kar naenkrat prestopi zidove sten, kot duh. Kot da ji materija več nič ne pomeni. Pogleda me v oči.  Izbuli jih. V strahu, ne vem, morda bolečini. Nenadoma iz njenih polnih ustnic zleti curek bele, spermi podobne snovi.  Poskusim sem se ji izogniti vendar me je zadane.  Tisti erektirani penis naju je nekako okužil. Paralizirana padem na tla, nato še sama začnem bljuvat isto snov. Prihitijo so pazniki. Ne vem od kje. Zadaneva jih z izbljuvki. Vsi so instantno mrtvi. Brezumno hodiva okoli, najdeva tudi zapornike, tudi njih sva pomorili.

Končno sva omagani odšli. Stefani mi predlaga, da se vrneva v hotel, kjer smo bili nastanjeni s sošolci. Strah me je bilo, kaj če še njim storiva kaj hudega.
Stefani me je pomirila. Naju so zapustili vsi znaki bljuvanja in agresije, torej je konec okužbe.

Ko sva prišli v hotel, je sprva kazalo, da ni nič narobe.
Naročiva večerjo, nakar brez kakršnega koli znaka začneva bruhati. Tokrat zeleno sluz, pravzaprav ne sluz, kar navadno bruhanje. Vendar ni navadno. Kislina je. Pobruhava natakarico in ta Natakarica katero sva pobruhali se pred najimi očmi spremeni v kupček zelenega šmrklja.
Zaskrbelo me je, vendar se nisva mogli ustaviti. Od najinega bruhanja so se začele topiti stene in tla.


Od hudega se prebudim. V ustih okus bruhanja.

Pogledam levo desno. Povoham blazino in celo posteljo. Preverim sobo. Tudi pes ni bruhal.