J'ai trouvé ça dans un blog, j'ai oublié lequel, mais je le croyais très beau.


Ionesco sur "Le roi se meurt"

"Pourquoi est-il roi? Eh bien! dit Ionesco, parce que l’homme est roi, le roi d’un univers. Chacun de nous est là comme au cœur du monde, et chaque fois qu’un homme meurt, qu’un roi meurt, il a le sentiment que le monde entier s’écroule, disparaît avec lui. La mort de ce roi se présente comme une suite de cérémonies à la fois dérisoires et fastueuses – fastueuses parce que tragiques. En fait, ce sont les étapes d’une agonie ou, si l’on préfère, celles de la renonciation: peur, désir de survivre, tristesse, nostalgie, souvenirs et puis résignation. Enfin, dépouillé de tout, et seulement à ce moment-là, il s’en va."

Pripodile so se črne misli z jesenskimi temnimi oblaki.
Po meni se je polegla vlaga in gobe so pognale v mojih skritih pregibih in votlinah.

vraževerje 1.0.

dober primer, kako vraževerje vsekakor ni v pomoč v vsakdanjemu življenju je naslednji primer:
ker veš, da je odpirati dežnik v zaprtih prostorih karseda neprimerno in ti bo za vrat nakopalo veliko nesrečo
in si več nesreče že res ne moreš privoščiti
dežnika raje ne odpreš in tvegaš mokre lase in dežne kaplje na očalih in stisneš pesti za srečo

vendar se izkaže, da je bil dežnik vendarle polomljen in se zalotiš pri prevpraševanju, ali ni že to dovoljšna nesreča
oziroma kaj bi šele bilo.

(ko se zvečer zaviješ v odejo, ki so ti jo bili spleli pajki iz hvaležnosti, ker si jih pustil živeti, saj so pajki pri hiši znak sreče)

poslovila sem se od poslavljanja od tebe. zvesteje ne gre čakati. najsi sem bila jezna ali žalostna, čakala sem, pa čeprav samo, da bi se spodobno poslovila. da bi ti rekla še enkrat zadnjič danes sem se usedla na vlak, in odpeljala. zanalašč se nisem poslovila še od drugih. puščam odprta vrata za naslednjič, ko bo zrak bolj čist, in bom vse opravila naenkrat.
ker poslavljanje ni zares potrebno, zares poslovila sva se že, ko sva se imela še rada.  ko sva si bila še zanimiva. ko še nisva imela časa, da bi se ukvarjala z zaresnimi stvarmi. vendar sem po raztelešenju, ki si mi ga prizadejal, pričakovala, da boš moje telo nesel k počitku.

ni še čas, vendar se boj trenutka, ko bo.

s prstom potegnem po prahu na omari

prah mojih v prah zdrobljenih sanj

A veš tisti goljufivi pesniki, ki pišejo poezijo o srečni ljubezni

lažnive stihe o srečnih sprehodih objetih zaljubljencev pod soncem, katerih edini problem so njihove potne roke, ki se zaljubljeno stikajo
o poljubih ujetih v dežju

čeprav a veš da sva bila tudi midva  te pesmi
samo midva sva jih brala
in potem dolgo samo še jaz

sem prekladala stare zapiske

jih s solzami pokapala
solza tu solza tam in kmalu so rože pognale
divje in jezne
jaz sem jih besno nabirala, segla sem vase in jih umikala iz sebe
pošiljala tebi
na napačen naslov
vedno so se vrnile na mojega


ko sem nehala jokati so tudi rože uvele
listov nisem nikoli stran vrgla
nisem imela srca
zdaj pa nimam prostora za nove liste
korenine so mi ovile noge
težko je kam
rahljam in rahljam razbrisane besede


zdaj ti pišeš pesmi z drugo žensko
čeprav sem jaz bila druga ženska

Ne vem kje bi se začela opravičevati.

Morda bi začela na vrhu visoke gore h kateri vznožju sem spolzela po blatnih grčah.

Proti soncu gledam skoz žarke v privid drugih ljudi vrh gore. Tako lepi so in tako lepo jim je. 

Morda me je pa le sonce zaslepilo in ne vidim drugih utapljajočih se v blatu poleg mene. Morda se je kdo oklenil moje grče in se ga odrinila stran, ker ne vem zares, kaj pomeni dotik in klic na pomoč.

Vsakdo bi se moral en dan usesti in zapisati svoje spomine, je razmišljala.

Vendar to bi bilo narobe. Vsi vendar niso zanimivi, njihova življenja so bila pusta in prazna, predvsem pa jo je zaskrbela neberljivost teh zapisov.

Ob rednem in skrbnem pregledovanju socialnih mrež je namreč ugotovila 2 stvari.
Kot že omenjeno, večina ljudi je dolgočasnih. Najboljše kar se jim lahko zgodi, je da imajo mačka ali psa.

Popravek, najboljše kar se jim lahko zgodi je, da nimajo potrebe po sodelovanju v javni sferi. To je internet, saj večina teh ljudi nikamor zares ne prileze.

Drugič, vsi so prekleto nepismeni. Dobila je glavobol vsakič, ko je pregledovala komentarje. S kakšno ihto in nerazumevanjem se je dandanes vse zapisovalo. In kako brezsramno! Tamle je dekle zapisalo, kako dobro se ga je napila in še vedno trpi za tistim, čemur pravijo poznavalci "maček", in drugje le glej, zapiše fant, da na Kitajskem jedo pse in da bi bilo najboljše kar s celo rumeno raso v lonec pa bi bili vsi problemi rešeni.

Zdaj se je le še redko zmenila za vsebino napisanega. Pisanje jo je pa vedno zabolelo. Prsti so jo zasrbeli. Vendar si ni dovolila. Ni bil še čas, da se razgali.

Pomela si je roke in popokala členke, kot vsi pravi pisci.
Danes je ta dan. Dan, ko zapišem vse pomnjenja vredne spomine.


Panika je čvrsto vdrla v pljuča. Zajela je sapo-

Začela bom nekje, kjer sem bila še bolj čista.


Tako se je rodila zgodba o njenem rojstvu. Na temačno decembrsko jutro, utrujeni in naveličani mami, ki najbržs sploh ni želela drugega otroka, in je tako postala breme, nezaželeno in nepotrebno breme, ki ga je morala sama nositi celo življenje.
V zibelko ji je bila položena bisaga, ki jo je pridno polnila celo življenje. S svojimi problemi, problemi drugih.

Tako je počasi odmirala. Že od tistega prvega decembrskega jutra.

bolečina v razločenju

Nameni so bili dobri. 

To si vsak dan povem.

Čas ni bil dober.

Situacija ni bila dobra. 

Midva sva bila dobra.

Prej se bi morala raztrgati ko sva bila še bolj cela.

veter je kamen zmaličil v prah plast za plastjo medtem ko sem te čakala

nespomini

Če pomislim za nazaj


mi ne tehnični pouk niti gospodinjstvo nista šla preveč od rok

* must be agender like miley cyrus *

če lahko on še kar živi

bom pa še jaz

kislina

S Stefani sva šle na izlet s šolo. Na morje. Morda Španijo. Ne vem. Okolica mi je bila tuja, eksotična. Veliko sošolcev je šlo zraven, ne vem, morda smo bili v srednji šoli.

Crknila mi je baterija na telefonu, kot že tolikokrat poprej. Jezila sem se, bilo je veliko prizorov, ki sem jih hotela ujeti na instagramu, pa nisem mogla.
Sposodila sem si telefon od Stefani. Tudi njen telefon dela dobre slike. Rekla sem ji, naj mi jih pošlje.
Medtem ko sem slikala sončni zahod, in ljudi, ki se igrajo v morju, palme in pesek, sem iskala zanimivejše kadre. Ujela sem ga- moškega na drevesu, oblečenega v tigrov kostum, iz katere mu je gledal penis. Slikala sem ga, da bi se kasneje s prijatelji vsi skupaj lahko zgražali in se iz njega norčevali. Odličen pogovor za pijane najstnike, neokrnjen um, vero v ljudi.

Stefani je rekla, da bi si rada šla ogledat lokalni zapor. Baje je poseben, španska gradnja, ona je umetnostna zgodovinarka, pa sem šla z njo.

Zapor je bil prazen, kot da ni paznikov, vstopile sva brez problemov. Res lepa zgradba.
Slikale sva jo, večkrat.

Kot v snu Stefani kar naenkrat prestopi zidove sten, kot duh. Kot da ji materija več nič ne pomeni. Pogleda me v oči.  Izbuli jih. V strahu, ne vem, morda bolečini. Nenadoma iz njenih polnih ustnic zleti curek bele, spermi podobne snovi.  Poskusim sem se ji izogniti vendar me je zadane.  Tisti erektirani penis naju je nekako okužil. Paralizirana padem na tla, nato še sama začnem bljuvat isto snov. Prihitijo so pazniki. Ne vem od kje. Zadaneva jih z izbljuvki. Vsi so instantno mrtvi. Brezumno hodiva okoli, najdeva tudi zapornike, tudi njih sva pomorili.

Končno sva omagani odšli. Stefani mi predlaga, da se vrneva v hotel, kjer smo bili nastanjeni s sošolci. Strah me je bilo, kaj če še njim storiva kaj hudega.
Stefani me je pomirila. Naju so zapustili vsi znaki bljuvanja in agresije, torej je konec okužbe.

Ko sva prišli v hotel, je sprva kazalo, da ni nič narobe.
Naročiva večerjo, nakar brez kakršnega koli znaka začneva bruhati. Tokrat zeleno sluz, pravzaprav ne sluz, kar navadno bruhanje. Vendar ni navadno. Kislina je. Pobruhava natakarico in ta Natakarica katero sva pobruhali se pred najimi očmi spremeni v kupček zelenega šmrklja.
Zaskrbelo me je, vendar se nisva mogli ustaviti. Od najinega bruhanja so se začele topiti stene in tla.


Od hudega se prebudim. V ustih okus bruhanja.

Pogledam levo desno. Povoham blazino in celo posteljo. Preverim sobo. Tudi pes ni bruhal.

mačice

Sanjala sem, da mi je prijateljica nasula pikapolonic v kosmiče z mlekom za zajtrk.

Ko sem iskala najbolj hrustljave, so se iznenada spremenile v mačje mladiče. Lovila sem jih z žlico po skledi.

Veliko mi jih je pobegnilo.

veliko razmišljam o tebi. kaj sva si dala in kaj sva si vzela.

ničesar se ne domislim. prazna sva.
mislim nate, ker te ne potrebujem več. vendar te vedno potrebujem. tiha žerjavica si, ki tli v v meni.

razmišljam, da te nikoli več ne želim videti
ker bi te želela poljubiti na ulici
iz stiska roke bi nastal poljub
klofuta bi te odnesla naravnost v mojo posteljo


ne želim si te več, ker sem ob misli nate mehka
kot puding bi se razlezla v tvoja usta

potopila bi se v tvoj najlepši obraz
umrla za vekomaj

namesto da živim to navidezno smrt brez tebe




https://www.youtube.com/watch?v=-uJ61jgFCMM

Asja

Vem točni trenutek

Ki je zadonel

Ko nisem bila vec tvoja

Ti si ga zaslisal prej

Že prej ti je rohnel v srce

Jaz pa sem sedaj našla novega otroka

Nov

Smisel da ga dam vsakdanu

Ker si ti ze odrasel

In ne rabiš več mamic

Jaz pa sem svojo maternico ponudila trenutku

Lepi sliki

Čutim jo bolj

Kot se kdaj čutila tebe

Zdaj vem

Zdaj so najini pogovori brezpredmetni

Zdaj ti odpuščam 

In te ljubim na daljavo, za vedno

Vedno bos manjkajoči del

Pa vendar si me dopolnil in zdaj bom lahko cela

In ljubila tako

Kot ti nisem znala pokazati

Odhajam z  zahvalo

Velike ljubezni nas vendarle nečesa naucijo

Okuribito

Ne smeva vzeti tega kot poraz

Bíla sva bitko na kot siru luknjičastem polju

Padala v tunele drugih bitk

In dlani so nama zdrsele iz prijema

Zgodovina nikol ne nauči zares

Ponuja le zareze v katere se lahko zatakneš

Jok naju ne bo pripeljal nazaj

Ker jok ne pripelje nazaj trupel

So rane, ki ji sol ne zaceli

Mrtvih še skelijo ne več

Krpala sva in krpala

Vsaj jaz sem

Hipsterska šivilja na strojček

Ki je  mlinček

Mlinček ne krpa

Mlinček melje

Aja fak

V moko te bom zakopala

Ki sem jo na fino zmlela
Z vodo zmešala

Vso moko bom

Porabila

In bo naslednjič čista juha

Ljubezen se odvzema v porcijah

Po majhnih koščkih

Jé se jo kot torto

S slastjo v očeh

Oblizujoč si ustnice

In ko jo poješ

Ostaneš poln obžalovanja

In komaj čakaš drugo torto

Vedeževalka

K vedeževalki sem šla

Nič dobrega mi ni povedala

Ne prihajaš nazaj

Analizirala sem z njo

In analiziram dnevno sama s sabo

Analizirala bi s tabo, če bi mi pustil

Še v sanjah ne pustiš

Še v sanjah me podiš, ker moraš na pot

V Švici so stvari, ki jih ne moreš pustiti za sabo

Razna oblačila kavči bivše punce

Kiklop si res

V srcu

Samo na eno oko vidiš

Oko, ki gleda v preteklost

Jaz pa sem te prehitro silila obrnit oko

K meni

V mojo prihodnost