J'ai trouvé ça dans un blog, j'ai oublié lequel, mais je le croyais très beau.


Ionesco sur "Le roi se meurt"

"Pourquoi est-il roi? Eh bien! dit Ionesco, parce que l’homme est roi, le roi d’un univers. Chacun de nous est là comme au cœur du monde, et chaque fois qu’un homme meurt, qu’un roi meurt, il a le sentiment que le monde entier s’écroule, disparaît avec lui. La mort de ce roi se présente comme une suite de cérémonies à la fois dérisoires et fastueuses – fastueuses parce que tragiques. En fait, ce sont les étapes d’une agonie ou, si l’on préfère, celles de la renonciation: peur, désir de survivre, tristesse, nostalgie, souvenirs et puis résignation. Enfin, dépouillé de tout, et seulement à ce moment-là, il s’en va."

Pripodile so se črne misli z jesenskimi temnimi oblaki.
Po meni se je polegla vlaga in gobe so pognale v mojih skritih pregibih in votlinah.

vraževerje 1.0.

dober primer, kako vraževerje vsekakor ni v pomoč v vsakdanjemu življenju je naslednji primer:
ker veš, da je odpirati dežnik v zaprtih prostorih karseda neprimerno in ti bo za vrat nakopalo veliko nesrečo
in si več nesreče že res ne moreš privoščiti
dežnika raje ne odpreš in tvegaš mokre lase in dežne kaplje na očalih in stisneš pesti za srečo

vendar se izkaže, da je bil dežnik vendarle polomljen in se zalotiš pri prevpraševanju, ali ni že to dovoljšna nesreča
oziroma kaj bi šele bilo.

(ko se zvečer zaviješ v odejo, ki so ti jo bili spleli pajki iz hvaležnosti, ker si jih pustil živeti, saj so pajki pri hiši znak sreče)

poslovila sem se od poslavljanja od tebe. zvesteje ne gre čakati. najsi sem bila jezna ali žalostna, čakala sem, pa čeprav samo, da bi se spodobno poslovila. da bi ti rekla še enkrat zadnjič danes sem se usedla na vlak, in odpeljala. zanalašč se nisem poslovila še od drugih. puščam odprta vrata za naslednjič, ko bo zrak bolj čist, in bom vse opravila naenkrat.
ker poslavljanje ni zares potrebno, zares poslovila sva se že, ko sva se imela še rada.  ko sva si bila še zanimiva. ko še nisva imela časa, da bi se ukvarjala z zaresnimi stvarmi. vendar sem po raztelešenju, ki si mi ga prizadejal, pričakovala, da boš moje telo nesel k počitku.

ni še čas, vendar se boj trenutka, ko bo.

s prstom potegnem po prahu na omari

prah mojih v prah zdrobljenih sanj

A veš tisti goljufivi pesniki, ki pišejo poezijo o srečni ljubezni

lažnive stihe o srečnih sprehodih objetih zaljubljencev pod soncem, katerih edini problem so njihove potne roke, ki se zaljubljeno stikajo
o poljubih ujetih v dežju

čeprav a veš da sva bila tudi midva  te pesmi
samo midva sva jih brala
in potem dolgo samo še jaz

sem prekladala stare zapiske

jih s solzami pokapala
solza tu solza tam in kmalu so rože pognale
divje in jezne
jaz sem jih besno nabirala, segla sem vase in jih umikala iz sebe
pošiljala tebi
na napačen naslov
vedno so se vrnile na mojega


ko sem nehala jokati so tudi rože uvele
listov nisem nikoli stran vrgla
nisem imela srca
zdaj pa nimam prostora za nove liste
korenine so mi ovile noge
težko je kam
rahljam in rahljam razbrisane besede


zdaj ti pišeš pesmi z drugo žensko
čeprav sem jaz bila druga ženska

Ne vem kje bi se začela opravičevati.

Morda bi začela na vrhu visoke gore h kateri vznožju sem spolzela po blatnih grčah.

Proti soncu gledam skoz žarke v privid drugih ljudi vrh gore. Tako lepi so in tako lepo jim je. 

Morda me je pa le sonce zaslepilo in ne vidim drugih utapljajočih se v blatu poleg mene. Morda se je kdo oklenil moje grče in se ga odrinila stran, ker ne vem zares, kaj pomeni dotik in klic na pomoč.